© 2024 Jaroš Obu

Cart

Turčija 28. 12. 2013 - 11. 1. 2014

Prva slika in prvi politični utrinek s potovanja. Na Letališču v Carigradu Južni Ciper nima zastave.

Ne, to ni letalo, ampak nočni avtobus iz Carigrada do Denizlija

Jutro v Pamukkalah in gosi se pretegujejo.

Tukaj je celo pobočje, ki je iz lehnjaka oziroma karkoli že nastane pri izločanju kalcijevega karbonata pri termalno-mineralnih izvirih.

Zajtrk obrnjen na glavo.

In prvi turisti že oblegajo eno izmed glavnih turških znamenitosti.

Prav tako vrane.

Še vasica Pamukkale.

Po krajšem spancu pa napad na kope in ponvice.

Po glavni poti teče voda, zato je treba biti bos.

In pa jezerca, ki pa žal niso naravna.

Takole se izloča CaCO3, kjer je izhajanje CO2 iz vode največje.

Takole preusmerjajo vodo kamor se jim zahoče.

Tu se lepo vidi da se CaCO3 najbolj odlaga na zunanji strani cementne pregrade, kjer je tok najbolj turbolenten.

To pa izgleda že bolj naravno.

A so se danes odločili vodo speljati drugam.

Morda pa je vendarle naravni izvir?

Da si lahko fajn terme tu zgradijo, so ugotovili že Rimljani, ki so tu zgradili mesto Hierapolis.

Ostanki šole in telovadnice.

Ostanki ležijo po celem hribu.

Mislim da ostanki neke cerkve.

Pod zemljo se očitno skriva še marsikaj.

In ostanki marsičesa.

Ostanki templja.

Sončni zahod in čas za kičate slike seveda.

Neka neaktivna zavesa, ki je začela propadati.

So že začeli z oranjem.

V ozadju vrhovi Akdağa, po naše bele gore.

Že skoraj noč.

Kebap s pomfrijem?

Na poti proti Fethiyam je bil na 1500 m že sneg, kar pa me ni najbolj razveselilo.

Tržnica v Fethiyah.

Starejši del mesta.

Paša na gradu.

In še panorama Fethiy.

Spodmoli v apnencu.

Mediteransko rastje.

okrašeno za novoletna praznike.

Tale figa je našla bolj prijetno rastišče v neki kraški kotanji. Kjer pa so seveda našle svoje domovanje tudi smeti.

Razgled na stari del Fethiy.

Tudi za vinsko trto se najde prostor.

Nič nisemi mel proti, da sem bil tukaj na vrhuncu neturistične sezone.

Spomenik nekomu ali nečemu.

Hostel Yildirim ali po naše strela.

Mini mošeja in divje mandarine, ki rastejo po celem mestu. Kisle so ko hudič, tako da jih lahko uporabiš bolj ali manj samo kot kis za solato.

Gradnja lesenih jaht.

Imajo slovensko zastavo.

In tud kak slovenjski cajtng se najde.

Obilna turška večerja s šišo z okusom jagode.

Naslednji dan pa na okoliške hribe.

Po uspešni izposoji Citroena Nemo.

Zahtevni življenjski pogoji.

Pogled nazaj med potjo na Babadağ, ki je postajala vse bolj zasnežena.

Parkirišče in vzletišče za jadralne padalce.

Ölüdeniz in v ozadju Fethiye.

Pri 1700 m nad morjem že nad lepo vidno subsidenčno inverzijo, ki so jo na žalost uspeli prebiti oblaki zaradi prislinega dviga ob gori.

Pogled na konico kljukastega rta in znamenite plaže.

Otoki značilni za obale v kraškem reliefu.

Neka trdoživa rastlina.

Gorovje Ak Daglar na zahodu.

Tudi precej visoko se najdejo kotanje z uravnanim dnom.

Gaženje je z debilo snega postajalo napornejše.

Zameti in difuzna svetloba.

In še par metrov višje.

Zasnežen lučnik (Verbascum sp.)

Zalo naguban tankoplastovit apnenec.

Ki v svežih usekih očitno zelo hitro zmrzalno prepereva.

Na osojnih pobočjih so rastiščni pogoji povsem drugačni. Tu zato raste gozd libanonske cedre (levo) in ciprese (desno).

Uvala, kraško polje ali karkoli že. Izgleda da delajo tudi kraške zidove.

Nekoliko niže pa spet prevladuje bor in bolj mediteransko rastlinstvo.

Ustavi se samo, če poješ, živžgaš ali poslušaš glasbo v duru.

In še obisk kljukastega rta s slavno plažo in Modro Laguno. Sicer pa narodni park Ölüdeniz.

Za rtom počasi nastaja laguna.

Dva ribiča na konici rta. Ko se bo podaljšal do konca, bo nastala zemeljska kosa, za njo pa prava (ne plava) laguna.

Še vedno laguna.

In pa postrojena trupla na morski strani.

Ah, samo jogo se grejo. Zahvaljujoč miru, ki ga nudi vrhunec neturistične sezone.

Vegetacija ščiti napredovanje peska v notranjost.

Neke jegulje, ki jih je naplavilo v narodni park.

Izgleda, kot da bi pesek z rta napihalo v hrib.

Zvečer pa na pot v gore. Pogled s prelaza Göğübeli (1850 m) na jug.

In proti Elmaliju.

Sončni vzhod pa že v gorovju Bey.

Vas Büyüksöğle.

Panorama kotlinice, kamor se izliva megla iz elmalijske kotline. Nad vsemi vrhovi se dviga Kızlar Sivrisi.

Mošeja v "Velikih" Söğlah

Zaradi snega izpred par dni, se je prevoznost za avto hitro končala. Sploh če nima zimskih gum.

Vse bliže osrčju.

In kraško polje na 1500 m. Za cilj sem si izbral najbolj talevi vrh.

Od daleč zgleda nedolžno, ampak je blo treba uro pa pol grizt v breg in gazit. Proti koncu so mi stopinje neznanega izvora precej olajšale pot.

In še razgled (klkni glupo za povečavo).

Vrh, ki pa se kot greben nadaljuje naprej, naj bi imel okrog 2300 m nadmorske višine.

Sosednji vrh na okrog 2500 m.

In še jaz v družbi Kızlar Sivrisi (3070 m).

Elmalijska gora nad Elmalijem, ki je v megli.

Od juga je že prihajal vlažen zrak, ki je oznanjal prihajajoče poslabšanje vremena naslednji dan.

Cesta, ki vodi praktično tik pod Kızlar Sivrisi.

Kljuseta (divja?), ki so mi zgazila zadnji del poti.

Preštej vse koze na sliki.

Hrast (Quercus coccifera) s prekleto bodičastimi listi. Že samo bližnje srečanje je neprijetno, ampak te koze ga jejo kot za šalo.

Še enkrat Velike Söğle.

In pokopališče pri Malih Söğlah.

Fliš! In megla v Elmalijski kotlini. Izgleda, da je bil geološki razvoj Zahodnega Taurusa precej podoben kot pri nas, saj se izmenjujeta fliš in apnenec.

Iztok hladnega zraka iz Elmalijske kotline. Zaradi spuščanja se zrak segreva in suši.

Kraški izvir iz apnenčastega masiva pri Arykandi.

Improvizirano ležišče iz avtomobilskih podlog, palerine in plastenke. V družbi oljke, Drimie maritime

Otok in tombolo, ki ga je slednji spremenil v polotok. Pri Demre-ju.

Tombolo na tombolu na drugi strani tombola.

Dež se počasi približuje.

Nenaravno rastje.

In nov hotel, ki ga gradijo na pesku.

Peščene sipine in rastje, ki jih poskuša stabilizirati.

Povsod precej potepuških psov, ki pa so precej prijazni.

Kaj zdaj mene gledaš?!!

Voda iz bližnjega kraškega izvira, ki pa ima zelo kratko pot do morja.

Napavi celo par slanih mokrišč.

Slanoljubne rastline in smetnjakoljubne smeti.

Grobnice pri Myri. To je bilo Grško, Liško, Rimsko in pa še kako drugo antično mesto.

Ostanki teatra.

Spomenik nekomu ali nečemu.

Spomenik Svetemu Nikolaju, ki je bil škof v Myri.

Otroci, Sveti Miklavž je mrtev... Ker je pokopan v teh ostankih bazilike.

Demre in kilometri rastlinjakov. Strma apnenčasta obala je tako neugodna za posleitev, da so se lahko mesta in poljedelstvo lahko razvili le tam, kjer so reke nasule delte.

Kar pa ne drži ravno za mesto Kaş.

Se je pa zato bolj razvilo v turizem.

Prav tako so take lepe plaže nastale večinoma samo tam, kjer vodotok prinese kaj peska.

Očitno priteče iz te soteske.

Ki izgleda takole od znotraj.

In se po 50 metrih konča s to steno.

Patara! Tam nekje na levi morajo biti ruševine še enega rimskega mesta, za katerega pa spet zaračunavajo vstopnino.

Namesto tega sem si šel ogledat peščeno plažo Patare. Izliv reke Xanthos, ki je tudi prinesla ves ta pesek.

pa se bo vscalo.

Veter skrbi za peščene sipine.

Ki pridno goltajo vegetacijo.

Kot na primer tale grm.

Sem hodijo odlagati jajca tudi morske želve.

Živi pesek. Z malo lastne pomoči je šlo tudi do 30 cm globoko.

Tik pred zahodom je malo posijalo tudi sonce.

Na celodnevni poti proti Konyi. Useki v flišu se jim spreminjajo v plazove.

Mavrica nekje pri Söğütu

Med Antalyo in Isparto

Mevlanov muzej, ki je posvečen dervišu Jalalu ad-Din Muhammad Rumiju. Tu je tudi njegova grobnica.

Selimijska džamija.

En trg s še eno mošejo.

Otok s parkom sredi Konye.

Pogled nazaj na Mevlana Caddesi

100 km proti vzhodu pa je majhno mesto Karapınar.

Hrib sredi mesta.

Odhod k popoldanski molitvi.

Značilna podoba ulic v manj razvitem delu Turčije.

V Karapınar pa sem prišel zaravi Meke gölü. Kraterja (kaldere) z jezeri, kjer raste nov vulkanski stožec.

Çoban ob kraterju.

Ki je nato na oslu odjahal domov.

Jezera v kraterju so slana in le malokaj lahko preživi v njih.

Različne vulkanske kamnine, prednjači pa andezit.

Na vrhu stožca se odpre nov krater.

Jezera so ne seznamu ramsarske konvencije.

Ta stolp bi lahko bil morda nekoč jedro vulkana, ki je bilo najbolj odporno na preperevanje.

Bognedaj, da padeš v kak grm.

Kaldera naj bi nastala že v pliocenu, novi vulkan pa naj bi bil nazadnje aktiven pred 9000 leti.

Predvidevam, da rdeča barva pride od različnih bakterij in ostalih mikroorganizmov, ki tu preživijo.

Kar zraven pa še ene krater in še en vulkanski stožec v ozadju.

Dolga je cesta.

Razen Turkov malo kdo ve, da ta stvar sploh obstaja, čeprav je vsaj zame bistveno bolj zanimiva od kakega turističnega mesta kamor rinejo horde turistov.

In nova kaldera v bližini v kateri je jezero z imenom Acıgöl.

40 km stran pa pliocenski apnenec in udornice. Tale je z jezerom imenovanim Çıralı, a kajdrugega od napisa in megle ni blo mogoče videti.

Takole pa izgledajo hiške tu na podeželju.

Nekatere imajo celo obzidano dvorišče.

Hasan Dağı ali po naše Hasanova gora. 3253 m visok vulkan.

Cesta proti kapadokiji.

Prvo srečanje z zanimivimi skalami pri Uçhisarju. Pajac s krono na glavi je očitno zelo lačen.

Očitno tukaj nekaj spi.

Vsem pa kraljuje "utrdba".

Notranjost tistega lačnega pajaca.

Izgleda kot da bo en stolp ostal kmalu brez strehe.

Razgled na Kapadokijo. Klikni glupo za povečavo.

Erciyes (3917 m). Prav tako vulkan, ki pa je zaradi malo daljše neaktivnosti bistveno bolj erodiran kot Hasan.

Polno erozijskih žarišč v očitno zelo kompaktnem a "mehkem" tufu.

Veliko naravnih in en antropogen stolp pri Göremu.

V Konyi mi je uspelo dobiti Renault Symbola, ki pa je pil precej več dizla kot pa Nemo.

Kur**ve skale vsepovsod.

Ali fairy chimneys (vilinski dimniki), kot jim malenkost bolj elegantno pravijo v angleščini.

Enogrba kamela in trogrba skala.

V dolini je očitno bolj ugodna klima za sadno drevje. Ali pa samo dovolj prsti.

Polno kitajskih turistov na plasteh tufa.

Po moje se je pri vsakem vulkanskem izbruhu najprej usedel bolj grob in bolj odporen material, na koncu pa bolj fin in manj odporen (spodnji del slike).

To je lepo vidno tukaj, kjer grobozrnat tuf v kapi ščiti svetle plasti pod njim.

Še panorama na polje skal.

V plasteh nekaj deset metrov višje pa nastajajo povsem drugačni stolpi.

Totem. Ta je že izgubil kapo in bo verjetno kar hitro po njem.

En stolp "tik pred" nastankom. Očitno njihov nastanek določa zgolj naključna razporeditev erozije in erozijskih jarkov. Tuf izgleda povsem kompakten.

Potepuški psi...

Narodni park Zelve. Tu so bila cela mesta izklesana v tuf.

Dokler prebivalcev od tukaj niso pregnala plemena iz vzhoda.

Prebivališča so bila v več nadstropjih prehodi pa ozki in težki. In vse ročno izklesano.

Cerkev. Naseljenci so bili seveda kristjani.

Tale spodmol naj bi bil del samostana.

Med vožnjo proti Ürgüpu

Falusne skale rastejo kot gobe po dežju.

Ena izmed bolj znanih fotografskih točk.

Kdo bi vedel, če imajo tako okrašena drevesa celo leto.

Doline pri Göremu so del narodnega parka.

Sprehajalna pot.

Skale so arhitekturni del Görema.

Klikni glupo za povečavo.

Hudičevo mesto Uçhisar.

Igra meglic naslednji dan.

Uničenje kape razkrije, da so tude te izvotljene.

In še tipična jutranja slika Kapadokije. Sem pa misli, da so to baloni, ne pa "leteče maslo".

Kapadokija pa je veliko širše območje, kot pa območje teh skal. Bolj južno, pri Derinkuyu, je vhod v katakombe.

Hodniki so precej tesni. Podzemno mesto je zgrajeno v petih etažah, med katerimi so imeli celo prezračevalne jaške. Katakombe so uporabljali v primeru napadov sovražnih ljudstev.

Zborno mesto v najnižjem nadstropju. Na poti so imeli postavljene tudi različne pasti za nepovabljence.

Cel labirint. Dobra lastnost tega tufa je, da je zelo mehak za izklesavanje, potem se pa čez čas na zraku strdi.

Srambe za živila.

Pravoslavna cerkev. Videt kak križ je precej redek prizor, saj so bili krščanski simboli skrbno uničeni med islamizacijo .

Na poti proti Ihlari pa očitno vulkanski relief. Tole bi znale bit bolj odporne predornine od tufa, kije v večini.

Izgleda kot andezit.

Še ena votlina.

Očitno so na kup znosili kamne, da bi lažje obdelovali zemljo.

Teh grbin je v izobilju.

Lučnik. Tokrat nezasnežen.

In še en vulkanski stožec kot potrditev predhodnih domnev.

Kar eno naselje z imenom Sofular.

Precej starih stavb propada.

Streha temelji na manjših hlodih in vejah.

Ob vodi najbolje uspevajo vrbe in topoli.

Kanjon je prav tako v tufu in je globok ponekod tudi do 100 metrov.

In je očitno zelo primeren za poljedelstvo.

Sledil je ogled kanjona Ihlara pri naselju Belisirma

Še grobovi nad kanjonom.

Vsak ima drugačno rožo. Kdo ve kaj pomeni?

Če bi rekel, da je to spet Kapadokija, bi bila to slana šala.

Gre namreč za slano jezero Tuz.

Ki pa je v tem letnem času napolnjen z vodo.

Neskončnost z izhodom.

Čisto ob obali je bilo suho.

Ker nisem hotel priznati poraza megli, sem prišel nazaj k udornicam in jih fotografiral v temi, če bi zjutraj spet zapretila megla. Medtem pa so pridrveli z avtom za mano okoliški pastirji in me odpeljali.

Na pogostitev ... Tako izgleda tradicionalni glavni bivanjski in družabni prostor. Brez kakega posebnega pohištva.

Obvezna pijača - turški čaj.

Çay. Z veseljem so si ogledovali tudi moj vodič, kjer sem imel mali slovarček.

Od vseh njihovih poskusov mojega portreta je še najbolj uspel samoportret.

In še pogostitev v trdi obliki. Na kruh namažejo neko maslo, razdrobijo nek suh plesniv sir in zavijejo. Zraven pa še olive. Njami. Ta pladenj služi kot miza.

Še skupinska odzunaj in mi kot duhovi.

Vendarle je zjutraj megla prizanesla. Na jezeru je led.

Spet izvotljene skale in golobi, ki se očitno tukaj počutijo dobro.

Izgleda kot nek (pod/nad/ob)vodni regrat.

Tudi različne smeti ne manjkajo.

Izgleda kot da je bla to nekoč ogromna sigova kopa, ki pa se počasi spreminja v pesek n katerem sem stal.

Še vas kjer živijo ti pastirji.

In tradicinalne hiške.

Povsod okrog pa udornice.

Še ena z jezerom inemovanim Meyil.

Kjer se srečata tradicionalno in bolj moderno.

Tronadstropna avtobusna postaja v Anakari.

Kale, stari del ankare s še tradicionalno gradnjo.

Fotoaparatu je zmanjkalo barve kartuše.

In barve spet nazaj.

Vsaka hiša ima svoje kurišče in v zimskih dneh postane res zadušljivo.

Še pogled na središče Ankare.

Amfore v muzeju anatolskih kultur.

Neka čudna priprava, ki so jo uporabljali Rimljani.

In reliefi nekih ljudstev, za katere sem prvič slišal.

Tako so okraševali mrtvece.

Zelo luštna četrt Ulus v središču Ankare.

Stražar pri vhodu v Atatürkov mavzolej v Ankari.

Na eni strani ljudstvo in na drugi vojska.

Mavzolej se dviga nad celim kompleksom. Očitno ga imajo kar že za pol boga.

Ta pa stoji pred škatlo.

In grobnica ustanovitelja novodobne Turčije.

Levi je pozabil z roko mahat.

Očitno je uboga lutka imela prometno nesrečo.

Tako postrežbo na avtobusih lahko v Evropi pozabimo.

Med potjo do Carigrada prav tako deli pokrajine v tufu.

In že na hipodromu v Carigradu.

Hagia Sophia. Nekoč pravoslavna katedrala bizantinskega cesarstva.

Svoj dom si tu že iščejo rastline.

Evo, tu je zdaj konica neturistične sezone, ko obnavljajo polovico zgradbe.

Katedralo je leta 532 dal izgraditi cesar Justinjan I. in je do leta 1453 služila kot pravoslavna katedrala. Ko so Konstantinopel osvojili Turki, so se jo odločili spremeniti v mošejo.

Izgleda kot prižnica, a pojma nimam kaj je.

Še ena stvar podobna prižnici.

Poislamljena devica marija. Pri preureditvi v mošejo so uničil ali prekrili mozaike in odstranili oltarje. Leta 1931 so jo spremenili v muzej in restavrirali nekaj mozaikov.

Ena izmed stranskih ladij.

Mozaike so zamenjale ploščice.

Mozaiki in cirilica.

Umivalnica pred mošejo.

Papiga v parku Gülhane.

Predvidevam, da je bil nek znan glasbenik na sazu.

Vhod v palačo Topkapi.

Fotografski pozerji.

Ogromen kompleks s številnimi rastavljenimi predmeti.

To je bila palača otomanskih sultanov od 15. stoletja naprej.

Kubbealtı. Tu se je imel sestanke svet Otomanskega imperija. Na desni je zlato okno.

Sultanova spalnica.

Razgled na Bospor.

Ena knjižnica.

Fotografija fotografirajočega.

Še ena knjižnica.

Ulice Carigrada.

Njadejo se tudi starinske hiške.

Kot recimo ta. Zelenjavar z vozičkom me čaka, da mu pomagam porinit voziček po hribu navzgor.

Prodajanje kostanja.

Džamija v barvah svetilnika. Na sliki pa kar trije polmeseci.

Mošeja Hasan Ahmed oziroma Modra mošeja po naše.

In še Hagia Sophia - cerkev posvečena Svetemu Razumu.

Pogled na Bospor.

Grobnica Sultana Hameda. in središče Istanbula v ozadju.

Modra mošeja z roza kičem.

Nek vodnjak v ozadju na levi pa ostanki rimske cisterne za vodo.

Iz Egipta nakradeni obeliski ne območju nekdanjega rimskega hipodroma.

Naslednji dan pa obisk bazarja.

Tovorjenje robe.

V resnici je pa cel bazar poln samo pofla za turiste, tako da z izkušnjo prave turške tržnice ni blo nič.

Poleg vsega nakita se da kupiti celo metlo in vedro. Pa verjetno še to ne.

Prodajanje šiše. Nobenega spodobnega tobaka se ni dalo dobiti, tako da če sklepam po temu, potem so tudi šiše bolj za en drek.

Vsaj pitje turškega čaja je bilo pristno.

In raznašalec le-tega.

Bazar z začimbami.

Izgleda precej bolj pristno.

Oreški in slaščice.

Most Galata nad zalivom, ki ločuje stari Carigrad od novejšega.

In še stolp Galata, ki je bil zgrajen že v bizantinskih časih.

Ulice izgledajo bolj evropsko.

Igranje na nek čuden saz.

Tramvaj na ulici Istiklal. Četrt Beyoğlu izgleda precej bolj pristna z vidika Carigrajskega mestnega življenja. Nihče tudi ne napda turistov, da bi jim kaj prodal.

Prodajalec mehurčkov. Ne, ni bil napadalen :)

Katoliška cerkev.

Celo jaslice majo :)

Zanimiva arhitektura.

Spomenik neodvisnosti na Taksimu.

Park Taksim, kjer so nedavno potekali spopadi med policijo in protesniki, ki niso dovolili spremembe parka v gradbišče.

Tele molitvenike neprestano žulijo po rokah.

Pobiralec uporabnih smeti.

Prodajalec şimitov.

Deklica z golobi.

Da ne bodo padle dol.

Kljub tradicionalni opravi v koraku s časom.

In v malo manj tradicionalni opravi.

Ojoj, poglej me kok sem lep.

Tudi pravoslavno cerkev imajo.

Park pri Bosporju.

Džamija Dolmabahçe.

Bospor in palača Dolmabahçena levi. Po izgradnji te palače se je turški sultanat iz Topkapija priselil sem.

Tudi tako se da prodajati şimite.

Stolp Galata še drugič.

In še tretjič. Bele čačke okrog stolpa so narisali galebi.

Palača Topkapi zvečer.

Pravila obnašanja v Modri mošeji.

Vrt pred mošejo.

Vhod v dvorišče.

Obvezno sezuvanje čevljev.

In notranjost ter nagužvani turisti.

Prostor rezerviran za muslimane.

Mošeje z osrednjo kupolo so prvi začeli delati v Otomanskem cesarstvu.

Poislamljene turistke.

Ženske molijo ločeno.

Že Rimljani so očitno radi delali testenine.

Prodajalec sladke mlečne pijače.

Kar na ulici naredi liziko.

Čistilec čevljev med delom.

In med počitkom, ki si ga bom po delanju tako obsežne reportaže privoščil tudi jaz :)