© 2024 Jaroš Obu

Cart

Kaninski podi 25. - 31. 12. 2017

Kmalu po D postaji Kaninske žičnice je treba zagrizti v strmino.

Polovnik in megla na primorski strani.

Julijci. Od Jalovca pa do Triglava.

Vzpenjanje pod vlačugo.

Ki pelje nekam v sneg pri koči.

Beki: "A to ti men?"

Dom Petra Skalarja in povsem nov planinski bivak.

Kranjc se že razgleduje po podih.

Beki in Prestreljnik (Durchschusskogel; Perne, 2011)

Sonce se vedno bolj približuje Laški planji.

Nadaljevanje poti do jamarskega bivaka.

Po pobočju gor in dol ...

Prečenje najbolj izpostavljenega dela pod Spodnjo Osojnico.

Ni več daleč.

Pika na vrhu hriba je Matic.

Jarek, ki vodi do Velikega Dola. V ozadju gleda Matajur iz oblakov.

Zadnji sončni žarki so pobožali vrhove Kanina.

In priprave za štiridnevni spust v brezno P4 naslednji dan.

Bivak na 930 m globine. (Foto: Špela)

Raznorazna oprema in praznična okrasitev. (Foto: Špela)

Skupinska fotografija udeležencev. Od leve proti desni Tomaž, jaz, Beki, Jure, Špela in Matic (Foto: Matic)

Vrnitev na površje zvečer in na bivak ravno pred temo.

Še par fotografij jutranjega kiča zalitih Kaninskih podov.

Bivak in Črni Vogel.

Tasrednji, najbolj raven vrh, je Visoki Kanin.

Na bližnji vzpetini.

Pogled proti Julijcem.

Laška Planja in Črni Vogel.

Med našim obiskom jame je zunaj padlo več kot meter novega snega, ki pa je bil na vrhu skoraj povsem spihan.

Zaradi visoke stopnje nevarnosti snežnih plazov je bil povraten najavarnejši po zraku.

Lebdeči "pristanek" čisto pri bivaku.

Madona je enih gumbov.

Kranjc izravnava pritisk medtem ko Špela in Matic uživata v razgledu.

Bovec iz helikoptra.

Po pristanku na varnih tleh.